Preskoči na glavno vsebino

Prikazano

Can you get your splits in 30 days?

We all have different goals in life as dancers and as people. For many dancers, especially female, and active people in general, split is one of those goals. Some people just "have it", usually because they were training for it as kids and never really "lost" it. For others, it's a milestone that is really not that practical (well, there is a potential for impressive pictures :P) but just seem to be something that many of us want.
I won't dive a lot into why we want splits. Some people go for handstands, others want cartwheels, a 100 pushups or three minute planks. I am definitely in the "splits" section. Front splits, that is.

Intro - my splits history
Getting back into my front splits was my "lockdown" challenge during coronavirus pandemics. I had time, I didn't move as much as usual, so this seemed like a good thing to keep me moving.
I was never super flexible. As a kid, I don't really remember if I could do a split or not. Anywa…
Objava komentarja
Preberite več

Pleši in pusti plesati



Zgornja objava me je spodbudila k potencialno malo bolj kontroverznemu zapisu o povabilu na ples. Oziroma dojemanju plesa z nekom kot "pravice".

Torej, gremo od začetka. Najprej naj poudarim, da sama iskreno verjamem, da bi morali na salsi vsi plesati z vsemi, da bi morali biti odprti do plesalcev in plesalk vseh ozadij, starosti, plesnega predznanja in tako dalje. Tudim se biti odprta in sprejeti čim več povabil na ples.

Vendar to ne pomeni, da nikoli ne zavrnem plesa. In zaradi tega tudi nimam slabe vesti. Zakaj? Ker ples z mano ni nikogaršnja pravica, ampak je moja - in njegova - odločitev. Obe odločitvi sta enakovredni in obe bi morali biti spoštovani.

Povabilo ali ...?

V 10+ letih plesanja salse sem doživela najrazličnejša povabila in "povabila" na ples. To, da te nekdo ne pogleda niti v oči, ampak te zgrabi za roko in prične vleči na plesišče, je žal en od precej pogosto uporabljenih načinov. Prav tako ni redko, da pride plesalec mimo tebe, premeri "od glave do pete" in pomigne z glavo proti plesišču.

V obeh primerih so običajno plesalci, če ples zavrneš, blazno užaljeni.

Pa da se ne bomo razumeli narobe, plesalke delamo enako. Koliko stokanja je slišati na ženskih straniščih: "Z vsemi pleše, samo z mano noče."

Poglejmo vabila v vsakodnevnem življenju. Recimo da nekoga vabiš na rojstnodnevno zabavo. Ali na poroko. Ali pričakuješ točno določen odgovor? Sprejmeš le "da"? Ali dopuščaš možnost, da ima povabljenec takrat že druge obveznosti, morda zboli ali kaj tretjega?

Enako bi moralo veljati pri povabilu na ples. Ko nekoga povabiš na ples, ima ta oseba možnost izbrati enega od dveh odgovorov: da ali ne. Pri tem sploh ni nujno, da je odločitev povezana s tabo. Morda je plesalec ali plesalka utrujen/-a, ima slab dan, ne mara skladbe, na katero jo vabiš plesat, je ravno želel/-a po pijačo, čaka nekoga za pogovor o poslu ...

Bistveno je torej, da do osebe pristopiš spoštljivo. Plesati z nekom ni pravica. Ples v paru je - ali bi moral biti - želja obeh (plesnih) partnerjev.

Sama sem imela denimo obdobje, ko na plesnih festivalih v tujini nisem želela plesati s Slovenci. Enostavno sem želela žure v tujini izkoristiti za plese s tistimi, ki jih ne vidim in z njimi ne plešem vsak teden trikrat. Imela sem omejen čas (en vikend), omejene zaloge energije in sem hotela vse to usmeriti v točno določen segment. Obenem sem res veliko plesala v Ljubljani in je lahko vsak od "domačinov" redno prišel na vrsto.

Sem ravnala prav? Zase da, za koga drugega zagotovo ne. Je to pomembno? V bistvu ne. Zakaj bi nekdo skušal izsiliti ples z mano, če ga v tistem trenutku nočem? Kaj bi to doprineslo k njegovemu plesnemu večeru?

Zavrnitve ne jemlji osebno

Razlogov, zakaj nekdo v nekem trenutku ne želi plesati s tabo, je lahko milijon. In razlogi, povezani s tabo, predstavljajo le majhen odstotek. Zato morebitne zavrnitve ne jemlji osebno. Enostavno poišči tiste plesalke oz. plesalce, ki bodo radi plesali s tabo in bodo z veseljem delili ples v tistem trenutku.

Živi in pusti živeti.

Pleši in pusti plesati - tako kot vsak posameznik hoče, s tistim ki in takrat ko si tega želi.

(Kdaj v prihodnje pa o tem, kako si povečati možnosti za to, da bo tvoje povabilo na ples sprejeto.) 

Kaj pa ti misliš? Kako sprejemaš morebitne zavrnitve, ko koga povabiš na ples? Se ti zdijo zavrnitve kdaj neupravičene? Kdaj in zakaj? Zapiši v komentar.
E-pošlji objavo

Komentarji

  1. Unknown14. september 2018 03:01

    Hola, moram priznat, da se pridruzujem avtoricinemu mnenju, saj menim, da je ples namenjen plesu samemu, in tako plesalaci povabijo esalke na ples na spostljiv nacin. Spostljiv nacin predstavlja pogled plesalki v oci, ponujena roka, besed niti vcasih ne rabis, ce seveda plesalec ze pozna plesalko.

    Mogoce smo v Sloveniji se kar mocno povezani z t.i. dunajsko solo plesa, kar bi mogoce lahko vsaj na kizombadah yo preskocili in prevzeli afrisko kulturo, kjer se plesalec in plesalka na plesiscu srecata in se zacneta v ritmih kizombe ali sembe prizibavat drug k drugemu, se nasmehneta in objameta v zaprto drzo.

    Osebno tudi sam ne povabim cisto vsako plesalko, ali pa vcasih enostavno ne utegnem povabiti plesalko, ki je mogoce ze dolgo ali se nikoli nisem povabil na ples. Zakaj je tako, nimam pametnega odgovora, vcasih je ne vidim, ali pa ne cutim, da bi jo povabil na ples.

    V tujini, vsaj v Angliji, kjer tudi obcasno plesem, so navade malenkost drugacne, in naceloma vsi plesemo med sabo. In kjer je presenetljivo veliko povabil na ples od plesalke; sam sprejmem povabilo, se nikoli ga nism zavrnil, je pa res vseen bolj mosko, da plesalec povabi plesalko na ples, vsaj tako je moje mnenje. Seveda je vsaj v Oxfordu in Readingu dosti manjsa plesna scena, kot v Sloveniji.

    Predvsem pa bi zelel povdariti dejstvo, da smo na plesnih vecerih tam z namenom plesati, tako da vsem zelim cim vec plesa, in opogumljam plesalce, da prosijo plesalke za ples, saj so tako, kot mi plesalci, tudi one tam z enakim namenom - plesati.

    Se dodatek, med plesom se ne pogovarjajmo, plesimo. Veliko plesnih parov se med plesom pogovarja, kar mene osebno moti, in sem mnenja, da je ples vse drugo kot pogovor, je ples, kjer se plesalec in plesalka na ritem glasbe skladno premikata in uzivata v plesu.

    Hvala ti, Ples, kjer ni besed, ni casa, ni prostora, je samo glasba, ritem, gibanje in cisti uzitek.

    Pozdrav iz Oxforda, Damjan

    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. Martina14. september 2018 11:33

      Res je, za povabilo in privolitev niso nujne besede. Je pa seveda tudi v tem primeru pomembno, da tistega, ki vabi, zanima odziv tistega, ki je povabljen. :) Tako kot si napisal, se srečata, ujameta gibanje, nasmehneta, potem ples.

      Tudi v Sloveniji je seveda navada, da plešemo vsi z vsemi. Ampak včasih nočeš, ne moreš ... in moramo imeti vsi pred očmi, da je tudi "ne" povsem sprejemljiva opcija, ki ni nujno - ali celo večinoma ni - mišljena osebno.

      Hvala ti za tvoje razmišljanje o plesu! To je tudi moja želja, da bi bil ples užitek za vse.

      Izbriši

Objava komentarja

Priljubljene objave