Pleši in pusti plesati

Zgornja objava me je spodbudila k potencialno malo bolj kontroverznemu zapisu o povabilu na ples. Oziroma dojemanju plesa z nekom kot "pravice".

Torej, gremo od začetka. Najprej naj poudarim, da sama iskreno verjamem, da bi morali na salsi vsi plesati z vsemi, da bi morali biti odprti do plesalcev in plesalk vseh ozadij, starosti, plesnega predznanja in tako dalje. Tudim se biti odprta in sprejeti čim več povabil na ples.

Vendar to ne pomeni, da nikoli ne zavrnem plesa. In zaradi tega tudi nimam slabe vesti. Zakaj? Ker ples z mano ni nikogaršnja pravica, ampak je moja - in njegova - odločitev. Obe odločitvi sta enakovredni in obe bi morali biti spoštovani.

Povabilo ali ...?

V 10+ letih plesanja salse sem doživela najrazličnejša povabila in "povabila" na ples. To, da te nekdo ne pogleda niti v oči, ampak te zgrabi za roko in prične vleči na plesišče, je žal en od precej pogosto uporabljenih načinov. Prav tako ni redko, da pride plesalec mimo tebe, premeri "od glave do pete" in pomigne z glavo proti plesišču.

V obeh primerih so običajno plesalci, če ples zavrneš, blazno užaljeni.

Pa da se ne bomo razumeli narobe, plesalke delamo enako. Koliko stokanja je slišati na ženskih straniščih: "Z vsemi pleše, samo z mano noče."

Poglejmo vabila v vsakodnevnem življenju. Recimo da nekoga vabiš na rojstnodnevno zabavo. Ali na poroko. Ali pričakuješ točno določen odgovor? Sprejmeš le "da"? Ali dopuščaš možnost, da ima povabljenec takrat že druge obveznosti, morda zboli ali kaj tretjega?

Enako bi moralo veljati pri povabilu na ples. Ko nekoga povabiš na ples, ima ta oseba možnost izbrati enega od dveh odgovorov: da ali ne. Pri tem sploh ni nujno, da je odločitev povezana s tabo. Morda je plesalec ali plesalka utrujen/-a, ima slab dan, ne mara skladbe, na katero jo vabiš plesat, je ravno želel/-a po pijačo, čaka nekoga za pogovor o poslu ...

Bistveno je torej, da do osebe pristopiš spoštljivo. Plesati z nekom ni pravica. Ples v paru je - ali bi moral biti - želja obeh (plesnih) partnerjev.

Sama sem imela denimo obdobje, ko na plesnih festivalih v tujini nisem želela plesati s Slovenci. Enostavno sem želela žure v tujini izkoristiti za plese s tistimi, ki jih ne vidim in z njimi ne plešem vsak teden trikrat. Imela sem omejen čas (en vikend), omejene zaloge energije in sem hotela vse to usmeriti v točno določen segment. Obenem sem res veliko plesala v Ljubljani in je lahko vsak od "domačinov" redno prišel na vrsto.

Sem ravnala prav? Zase da, za koga drugega zagotovo ne. Je to pomembno? V bistvu ne. Zakaj bi nekdo skušal izsiliti ples z mano, če ga v tistem trenutku nočem? Kaj bi to doprineslo k njegovemu plesnemu večeru?

Zavrnitve ne jemlji osebno

Razlogov, zakaj nekdo v nekem trenutku ne želi plesati s tabo, je lahko milijon. In razlogi, povezani s tabo, predstavljajo le majhen odstotek. Zato morebitne zavrnitve ne jemlji osebno. Enostavno poišči tiste plesalke oz. plesalce, ki bodo radi plesali s tabo in bodo z veseljem delili ples v tistem trenutku.

Živi in pusti živeti.

Pleši in pusti plesati - tako kot vsak posameznik hoče, s tistim ki in takrat ko si tega želi.

(Kdaj v prihodnje pa o tem, kako si povečati možnosti za to, da bo tvoje povabilo na ples sprejeto.) 

Kaj pa ti misliš? Kako sprejemaš morebitne zavrnitve, ko koga povabiš na ples? Se ti zdijo zavrnitve kdaj neupravičene? Kdaj in zakaj? Zapiši v komentar.